Ju Jitsu

Zgodovina

Samoobrambne veščine izhajajo pretežno iz Daljnega Vzhoda. Seveda so tu mišljene predvsem veščine borbe brez uporabe različnega orožja. Borci v stari Japonski so se pogosto borili tudi z rokami, predvsem v obdobju, ko so različni vladarji prepovedali nošenje orožja določenim slojem ljudi (»nižjim slojem«). Reakcija na takšne prepovedi je bil razvoj novih tehnik borilnih veščin boja z rokami »komiuchi«. Iz njenih najpopolnejših oblik se je kasneje, v drugi polovici 16. stoletja razvil ju-jitsu (danes srečujete različna poimenovanja te borilne veščine: ju-jitsu, jiu-jitsu, ju-jutsu – mednarodna ju-jitsu zveza – JJIF – je unificirala enotno poimenovanje ju-jitsu).

Različne šole ju-jitsa so se močno razmahnile v 17., še bolj pa v 18. stoletju, sčasoma pa zaradi različnih političnih pretresov in družbenih sprememb začele životariti, kar je imelo za posledico, da se je ta borilna veščina iz veščine vse bolj spreminjala v ekshibicijsko predstavo za množice lačne dogajanj, akcije in krvi. Vse to pa je privedlo do počasnega usihanja zanimanja za ju-jitsu, ki je s tem izgubljal stik s svojimi koreninami in glavnim namenom.
Sočasno z ju-jitsom so se razvijale tudi druge borilne veščine, ki pa so svoje korenine našle tudi v ju-jitsu. Mojstrom borilnih veščin pot, po kateri je krenil ju-jitsu ni več ustrezala, zato so izoblikovali svojo pot pri čemer so težili k vrnitvam k koreninam – k duhovnosti in filozofiji. Tako so iz mešanice in skupka vseh mogočih tehnik, ki jih je združeval ju-jitsu v svojem izpeljali le njene posamezne dele in borilno veščino »očistili« vsega, kar ni sodilo k njim. Tako so se npr. iz Ju-Jitsa razvili karate, judo, aikido, kendo in še druge.

Zbir ali skupni imenovalec vseh borilnih veščin je za Evropejce in naše dojemanje sveta nenavaden in neobičajen: ISKANJE POTI ZA SOŽITJE TELESA IN DUHA.

Kaj pomenijo besede Ju in Jutsu (Jitsu)?

Ju pomeni »popuščanje ali pripravljenost«. Velikokrat se prevaja tudi z besedo »mehko«, kar je seveda zavajujoče, saj tehnike niso nič kaj mehke. Nasprotno, za izvedbo posamezne tehnike je potrebna dostikrat fizična moč, ki pa ni odvisna od telesne konstrukcije posameznika, saj mora biti ta moč uporabljena sočasno s pravilno tehniko gibanja, dihanja in koncentracije. Izvedba tehnike je mogoča z upoštevanjem načela popuščanja in izkoriščanja nasprotnikove moči, kar omogoča povezavo nasprotnikove moči biti napadalen ali delovati obrambno. ATEMI, umetnost napada življensko vitalnih organov nasprotnika omogoča obrambo ali napad. Beseda JUTSU ali JITSU povezuje metodo borbe z Bugei oz. vojaškimi spretnostmi, ne sledi pa športnim ali estetskim ciljem. Ju-Justu (Jitsu) pomeni »popuščajoča-umikajoča umetnost bojevanja«, torej vojaška umetnost, z namenom izkoristiti moč nasprotnika.
Tehnike Ju-Jitsa so udarci, brce, davljenja, drgnjenja, vezanja, metanja, imobiliziranja nasportnika, izvajanja vzvodov, udarci v vitalne točke ter oživljanje nezavestnega.