ZGODOVINA

Samoobrambne veščine izhajajo pretežno iz Daljnega Vzhoda. Seveda so tu mišljene predvsem veščine borbe brez uporabe različnega orožja. Borci v stari Japonski so se pogosto borili tudi z rokami, predvsem v obdobju, ko so različni vladarji prepovedali nošenje orožja določenim slojem ljudi (»nižjim slojem«). Reakcija na takšne prepovedi je bil razvoj novih tehnik borilnih veščin boja z rokami »komiuchi«. Iz njenih najpopolnejših oblik se je kasneje, v drugi polovici 16. stoletja razvil ju-jitsu (danes srečujete različna poimenovanja te borilne veščine: ju-jitsu, jiu-jitsu, ju-jutsu – mednarodna ju-jitsu zveza – JJIF – je unificirala enotno poimenovanje ju-jitsu).

kokyu nage mukae daoshi

Različne šole ju-jitsa so se močno razmahnile v 17., še bolj pa v 18. stoletju, sčasoma pa zaradi različnih političnih pretresov in družbenih sprememb začele životariti, kar je imelo za posledico, da se je ta borilna veščina iz veščine vse bolj spreminjala v ekshibicijsko predstavo za množice lačne dogajanj, akcije in krvi. Vse to pa je privedlo do počasnega usihanja zanimanja za ju-jitsu, ki je s tem izgubljal stik s svojimi koreninami in glavnim namenom.
Sočasno z ju-jitsom so se razvijale tudi druge borilne veščine, ki pa so svoje korenine našle tudi v ju-jitsu. Mojstrom borilnih veščin pot, po kateri je krenil ju-jitsu ni več ustrezala, zato so izoblikovali svojo pot pri čemer so težili k vrnitvam k koreninam – k duhovnosti in filozofiji. Tako so iz mešanice in skupka vseh mogočih tehnik, ki jih je združeval ju-jitsu v svojem izpeljali le njene posamezne dele in borilno veščino »očistili« vsega, kar ni sodilo k njim. Tako so se npr. iz Ju-Jitsa razvili karate, judo, aikido, kendo in še druge.

Zbir ali skupni imenovalec vseh borilnih veščin je za Evropejce in naše dojemanje sveta nenavaden in neobičajen: ISKANJE POTI ZA SOŽITJE TELESA IN DUHA.

Dodaj odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.